24. 12. 2021
Dr. Martina Blečić Kavur soavtorica članka v Nature - eni najprestižnejših znanstvenih reviji na svetu
Z velikim veseljem in še večjim ponosom sporočamo, da je izr. prof. dr. Martina Blečić Kavur z Oddelka za arheologijo UP FHŠ soavtorica članka, ki je izšel v zadnji številki revije Nature, eni najuglednejših znanstvenih revij na svetu, v kateri so objavljeni izsledki najpomembnejših znanstvenih raziskav s področja naravoslovnih znanosti.
Dr. Blečić Kavur je z raziskovalci Univerze na Dunaju, Univerze v Yorku (ZK) in Harvard Medical School (ZDA) sodelovala pri novi študiji starodavne DNK, ki razkriva obsežne migracije v Britanijo v času bronaste dobe. V največji tovrstni analizi objavljeni do sedaj, so raziskovalci preučili DNK skoraj 800 starodavnih posameznikov. Raziskava kaže, da so ljudje, ki so se okoli 1300–800 pr. n. št. preselili v južno Britanijo odgovorni za približno polovico genetskega porekla naslednjih populacij. Prvi rezultati, tj. članek Large-scale migration into Britain during the Middle to Late Bronze Age (Velike migracije v Britanijo med srednjo in pozno bronasto dobo) je objavljen ravno v prestižni znanstveni reviji Nature.
Združeni DNK in arheološki dokazi kažejo, da se je genetska struktura prebivalstva namesto nasilne invazije ali enega samega selitvenega dogodka pravzaprav spremenila zaradi trajnih stikov med celinsko Britanijo in Evropo skozi več stoletij, v procesih gibanja trgovcev, medsebojnih porok in premikov družinskih skupin manjšega obsega. Študija podaja dokaze, da so se novi priseljenci temeljito mešali s prebivalstvom južne Britanije v obdobju med 1000 in 875 pr. n. št. Vendar izvora teh priseljencev še ni mogoče neizpodbitno ugotoviti, najverjetneje pa so prihajali iz skupnosti v današnji Franciji in okoli nje.
Vodilni arheolog študije, profesor Ian Armit z Univerze v Yorku, je dejal: »Na podlagi vzorcev trgovine in skupnih ideologij smo že dolgo domnevali, da sta bili srednja in pozna bronasta doba čas intenzivnih stikov med skupnostmi v Veliki Britaniji in Evropi. Čeprav smo nekoč morda menili, da je mobilnost na dolge razdalje omejena na določene posameznike, kot so trgovci ali majhne skupine bojevnikov, ti novi dokazi na podlagi DNK kažejo, da se je precejšnje število ljudi selilo po celotnem spektru družbe.« Dodal je: »Ker gibanje prebivalstva pogosto poganja tudi jezikovne spremembe, novi dokazi DNK bistveno okrepijo utemeljitev pojava keltskih jezikov v Britaniji že v obdobju bronaste dobe. Nasprotno pa študija kaže malo dokazov o obsežnih premikih ljudi v Britanijo v poznejši železni dobi, ki je bila prej razumljena kot obdobje, v katerem so se morda razširili keltski jeziki.«
Profesor David Reichz s harvardske Medical School je izpostavil: »Te ugotovitve ne rešujejo vprašanja o izvoru keltskih jezikov v Britaniji. Vendar pa mora vsak razumni strokovnjak na podlagi teh ugotovitev prilagoditi svoje najboljše domneve o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Naši rezultati tako nasprotujejo sprejeti tezi o širjenju keltskih jezikov v Britanijo v obdobju železne dobe – v smislu priljubljene hipoteze »keltsko z vzhoda« – in povečujejo verjetnost prihoda teh jezikov bistveno prej, v času pozne bronaste dobe iz Francije. Ta scenarij, o katerem so redko razpravljali, so poimenovali »keltsko iz središča«.
Nadaljnja nepričakovana ugotovitev študije je veliko povečanje pogostnosti alela za obstojnost laktoze (genska prilagoditev, ki je ljudem omogočila prebavo mlečnih izdelkov) v populacijah iz bronaste dobe v Britaniji v primerjavi s celinsko Evropo.
Soavtor študije, profesor Ron Pinhasi, fizični antropolog in specialist za starodavno DNK z Univerze na Dunaju, meni, da je »študija povečala količino starodavnih podatkov o DNK, ki jih imamo iz pozne bronaste in železne dobe na območju Britanije za dvanajstkrat, ter iz zahodne in srednje Evrope za 3,5-krat. S to ogromno količino podatkov imamo prvič možnost, da izvedemo študije prilagajanja z dovolj ločljivosti tako v času kot v prostoru in da lahko ugotovimo, da je naravna selekcija potekala na različne načine v različnih delih Evrope. Naši rezultati kažejo, da so se mlečni izdelki v Britaniji morali uporabljati na kvalitativno drugačne načine z gospodarskega ali kulturnega vidika kot na evropski celini v železni dobi, saj je bil to čas, ko je obstojnost laktaze v Britaniji hitro naraščala, vendar ne na celinski Evropi.«
Čeprav novi dokazi DNK najbolj osvetlijo Veliko Britanijo, podatki kažejo tudi na gibanje prebivalstva med različnimi deli celinske Evrope, kar potrjuje tisto, kar arheologi že dolgo sumijo – da je bila pozna bronasta doba obdobje intenzivnih in trajnih stikov med številnimi in raznolikimi skupnostmi Evrope.
Študija je del projekta , ki preučuje strukturo in družbeno dinamiko iz bronaste in železne dobe v Veliki Britaniji in celinski Evropi. Projekt je prejel financiranje Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) v okviru raziskovalnega in inovacijskega programa Evropske unije Obzorje 2020. Del slovenskega prispevka je potekal v okviru nacionalnega .